Biti zapornik svojih lastnih idej in ega, ki mi govori kaj lahko storim in kaj ne morem - je nekaj najhujšega, kar se nam lahko zgodi. Za vsako idejo in misel, ki se rodita v nas imamo dve možnosti:
1. možnost: jo zanikamo - saj to nemoremo narediti, saj to ni res, "kako brezveze",....
2. možnost: lahko jo ujamemo, se za njo zahvalimo ter poiščemo možnosti, kako jo uresničimo.
Žal prevečkrat opustimo misel ali idejo ker "ni dobra". To je zelo pohvalno delo našega ega, ki nam na tak način narekuje kaj je dobro za nas in kaj ni. A tukaj je še vesolje, ki nas nenehno opominja na našo brezčasnost in na našo veličino. Podarja nam nove svetove in nove galaksije.
Izziv: Še tako "neumna" ideja nam je dana z razlogom. Nekaj nam doprinaša - nekaj sem moramo naučiti. Zato z veseljem sprejmem idejo, svojemu egu povem, da je ideja čudovita in pametna in se lotim poigravanja z njo.
Kot otrok v peskovniku ... kaj bom zgradila je odvisno od mene.
Barbara
Ni komentarjev:
Objavite komentar